Stabilizaciji trupa se dandanes posveča ogromno pozornosti, predvsem v trenažnem procesu športnikov, kot tudi v fazi rehabilitacije in pri preprečevanju bolečin v ledvenem delu hrbtenice. 

Stabilizatorji trupa pa so veliko več kot le »kvadratki« za katere se tako zelo trudimo, preden se oblečemo v kopalke. Mišice trupa delimo v površinske in globoke, pri čemer imajo površinske vlogo premikanja medenice in trupa, vloga globokih mišic pa zajema stabilizacijo hrbtenice in ohranjanje le-te v nevtralnem položaju. 

Kot zanimivost, med mišice stabilizatorje vključujemo tudi mišice medeničnega dna in diafragmo oziroma trebušno prepono. Skratka naziv stabilizatorjev trupa imajo tiste mišice, ki zapirajo trebušno votlino. In kaj moramo za ustrezno aktivacijo teh mišic storiti? Za razvijanje njihove moči ni pomembna močna kontrakcija, pač pa je poudarek na nadzorovani in natančni mišični aktivnosti. Za pravilno izvedbo vaj si lahko pomagamo z metodo »drawing in«, kjer popek želimo povleči proti hrbtenici, zraven pa dodamo še nagib medenice nazaj (potisnemo zadnjico naprej, sramno kost potisnemo navzgor, ledvena krivina se zmanjša). Zaradi aktivacije mišic, ki obdajajo trebušno votlino, se pritisk v njej poveča, kar razbremeni hrbtenico in izboljša njeno stabilnost. Iz tega lahko zaključimo, da bolj kot lahko aktiviramo stabilizatorje trupa, večji pritisk v trebušni votlini dosežemo in bolj je hrbtenica stabilna. 

Treba pa je biti previden pri izbiri vaj, namreč upogibanje trupa (npr. trebušnjaki) izključuje pritisk v trebušni votlini in nima nikakršne povezave s stabilizacijo. 

Aktivacijo stabilizatorjev je smiselno vključiti tudi v vadbo za moč ali vsakodnevna opravila. Kar pomeni, da preden izvedemo akcijo (npr. naredimo počep, se sklonimo…) naredimo pritisk v trebušni votlini in se s tem izognemo morebitnim poškodbam in nenadnim bolečinam v hrbtu.