Dobra gibljivost ima številne pozitivne učinke. Z vidika varnosti se z rednim izvajanjem razteznih vaj izognemo marsikateri poškodbi. Namreč mišica, ki je bolj prožna (se lahko bolj podaljša) dosega večji razpon giba. To pomeni, da bolj kot imamo prožne mišice, večji razpon giba lahko naredimo brez, da bi prišlo do natrganih mišičnih vlaken. Z dobro gibljivostjo prav tako vplivamo na večjo storilnost, kar pomeni, da se lahko gibamo bolj ekonomično in tehnično dovršeno. Za boljšo predstavo lahko vzamemo primer gibljivosti gležnja in počepa. Če imamo skrajšane mišice na zadnji strani gležnja, nas te ovirajo v spodnjem položaju izvedbe počepa, saj nam ne dopuščajo iti v globok počep (vleče nas naprej, na prste). 

   

TEST, ki ga lahko opraviš sam doma; stopalo postavi za eno dlan stran od stene in se poskušaj s kolenom dotakniti stene. Zadnja slika kaže slabo gibljivost mišic in posledičen dvig pete. 

Iz primera zgoraj lahko vidimo, da sta vadba za moč in vadba za gibljivost še kako povezani in da je za osvojitev pravilne tehnike vaj za moč nujno potrebna dobra gibljivost. Velikokrat je lahko posledica skrajšanih, neprožnih mišic tudi nepravilna drža in številne bolečine v hrbtu. Za boljšo predstavo lahko rečemo, da prožnost mišic spodnjih okončin vpliva na položaj hrbtenice. Mesto, kjer se mišica preko tetive narašča na kost imenujemo narastišče. Mišice spodnjih okončin pa imajo narastišče na medenici, ta pa je povezana s hrbtenico. Gre za to, da imamo v telesu mišico, ki izvaja določen gib (sklep upogiba - agonist) in pa mišico na nasprotni strani, ki ta gib vrača v prvotni položaj (sklep izteguje – antagonist). 

Na prvi sliki lahko vidimo, da je skrajšana mišica na sprednji strani, kjer je posledično tudi večji vlek mišice, zato medenico zarotira naprej in povzroči pretirano lordozo (pretirana usločenost v ledvenem delu hrbta), na to pa se prilagodi mišica na nasprotni strani – antagonist, ki se mora posledično podaljšati. Na tretji sliki pa vidimo ravno obratno zgodbo, kjer je antagonist (mišica na zadnji strani) skrajšan, kar zarotira medenico v smeri nazaj, česar posledica je kifoza (pretirana ukrivljenost v prsnem delu hrbta). V opisanih primerih pride do spremembe pritiskov med vretenci in možnih bolečin v hrbtenici. V tem primeru je smiselno raztegovati le tiste mišice, ki so skrajšane. Mišice, ki pa so podaljšane in posledično šibke pa je potrebno krepiti s krepilnimi vajami. 

Vadba za gibljivost prav tako cilja na sproščanje, saj takrat zmanjšamo mišični tonus (napetost), česar vpliv se kaže na počutju. Statično raztezanje je tudi odlično sredstvo za hitrejšo regeneracijo mišic, namreč med raztezanjem se poveča dotok krvi v mišico, ta dodaten dotok pa odnaša odvečne produkte, ki smo jih pridelali v mišici med mišičnim delom (na primer vadbo za moč).

Za namen povečanja gibljivosti uporabljamo statična raztezanja, ki jih izvedemo v samostojni vadbeni enoti. Preden začnemo raztegovati telesne segmente se je nujno potrebno predhodno ogreti (zadostuje 10 minut nizke telesne aktivnosti), saj s tem zagotovimo večjo razteznost mišic in manjšo možnost za pretrganje vlaken. Med izvajanjem razteznih vaj moramo biti pozorni na to, da vaje izvajamo počasi in kontrolirano (v obratnem primeru lahko hitro pride do raztega mišice, na kar reagira refleks, ki jo preventivno zakrči in zavaruje pred morebitnim natrganjem – ker mišica postane zakrčena je ne moramo več ustrezno raztegniti). Prav tako moramo zavzeti udoben in ravnotežni položaj, saj bomo le na tak način lahko mišico ustrezno sprostili. Med raztegi skušamo dihati umirjeno in enakomerno. Najbolj enostaven princip raztegovanja izgleda tako, da mišico počasi raztegnemo do praga bolečine in jo v tem položaju zadržimo 30 sekund. Po vsakih 10 sekundah poskušamo razteg še nekoliko povečat, če nam seveda mišica to dopušča. Po 30 sekundah razteg počasi popustimo (za konkretnejše učinke je potrebno raztege za vsako mišico večkrat ponoviti – maksimalno desetkrat).